Raeljanski biotehnolog slovenskega rodu

"Kloniranje manj nevarno kot jedrsko orožje"

Iz katoliške vere k raeljanskemu gibanju

Desetletno znanstvo z dr. Brigitte Boisselier, predsednico Clonaida

 

Doktorski študij v ZDA

Poleg francoščine in slovenščine, ki jo danes obvlada razmeroma dobro (upoštevaje, da mu je bila le slabo leto tudi učni jezik), 38-letni biotehnolog govori še angleško, špansko in hrvaško. Slednje se je naučil v praksi: "Ko sem še živel v Franciji, sem se precej družil z ljudmi iz drugih republik nekdanje SFRJ, ki so tja prebežali pred vojno na Balkanu," je povedal v telefonskem pogovoru.

Na univerzi v Nancyju je diplomiral iz biokemije, 1988. je v Parizu vpisal doktorski študij, a ni vztrajal. Raje se je zaposlil v podjetju, ki je izdelovalo pripomočke za laboratorijske raziskave, nato se je poizkusil kot zasebnik v prodajanju računalnikov. Ko ga je spet pritegnil doktorski študij, je bil za štipendijo francoske vlade že prestar. Našel je univerzo v Alabami in zdaj že četrto leto ob delu na univerzi pripravlja doktorsko disertacijo iz biotehnologije.

Nerazumljivo pripišemo nadnaravnemu

Raeljanci so njegovo pozornost zbudili pred 20 leti, ko mu je prijatelj, s katerim sta igrala v glasbeni skupini, posodil knjigo Clauda Vorilhona, danes bolj znanega kot Raël, z naslovom The Final Message. Ideji, da so življenje na Zemlji ustvarili vesoljci, se je prvič posmehnil, a ob branju Vorilhonove knjige, ki je spisana kot odkrito pričevanje, kako so ga ugrabili vesoljci in mu razodeli skrivnost življenja, se je vživel v pripoved, zdela se mu je iskrena. Damien Maršič je bil vzgojen v katoliškem duhu, a je vero do 18. leta že opustil, toda kljub temu je veroval v neko nadnaravno silo. Zato ga je Raëlov nauk, ki uči, da ni ne boga ne duše, pretresel in mu ni dal miru. Lotil se je proučevanja drugih ver in se prepričal, da se jih da razlagati tudi povsem znanstveno. "A ker naši predniki niso imeli dovolj znanja, so vse, česar niso razumeli, pripisali bogu," meni Damien Maršič. Ob omembi Švicarja Ericha von Dänikena, ki je o gostovanju vesoljcev na Zemlji razglabljal že pred Vorilhonom, je Maršič opozoril na temeljno razliko med obema naukoma: po Dänikenu se je človeški rod pod pokroviteljstvom gostov iz vesolja dvignil iz nevednosti, po Raëlu pa so prišleki z drugih planetov ustvarili življenje na Zemlji v celoti.

Boisselierjeva je izjemno vztrajna

Voditelja raeljanskega gibanja je prvič videl 1983., na nekem srečanju raeljancev v Parizu. Tedaj je Raël še živel v Franciji, pred približno desetletjem se je preselil v Kanado in danes biva v Valcourtu v Québecu, kjer je v objektu, ki ga je poročevalec Associated Pressa opisal kot "prizorišče snemanja slabega znanstvenofantastičnega filma", sedež raeljanskega gibanja. Damien Maršič je Valcourt obiskal že večkrat, saj tam prirejajo raeljanske seminarje za Severno Ameriko. Srečanja namreč potekajo po celinah – lansko poletje so se na Rogli zbrali vsi evropski raeljanci in kongresa se je udeležil tudi Maršič. Na vprašanje, kakšen je Raël zasebno, odvrne, da je to "nekdo, ki ima veliko ljubezni do drugih ljudi, kar sprevidi vsakdo, ki se pogovarja z njim" ter da si "res želi pomagati pri razvoju človeštva in dvigovanju človeške zavesti". Dr. Brigitte Boisselier naj bi bila "zelo prijazna oseba", za katero je značilno tudi to, da "ko se nekaj odloči, gre do konca". Ima dva doktorata iz kemije (s francoske in ameriške univerze), marca lani se je na Maršičevo povabilo udeležila razprave o kloniranju na univerzi v Huntsvillu (eden od sodelujočih je bil iz podjetja Advanced Cell Technology, kjer se zavzemajo za terapevtsko kloniranje). Damien Maršič pravi, da njene trditve o rojstvu kloniranih otrok niso izmišljene, nikoli pa ni sodeloval z njo pri znanstvenoraziskovalnem delu niti ni delal za Clonaid.

Mama upa, da se bo vrnil h katolikom

V svoji doktorski disertaciji se posveča mikroorganizmom, ki živijo v ekstremnih razmerah (npr. v polarnem mrazu, na dnu morja, v kislini ipd.) in skuša klonirati njihov DNK. Poleg tega opravlja še raziskovalno delo, saj univerza od podiplomskih študentov v zameno za doktorsko izpopolnjevanje zahteva opravljanje pedagoškega (pred tem je vodil laboratorijske vaje pri genetiki) ali raziskovalnega dela. Na univerzi v Huntsvillu študira kakih 10 tisoč študentov, mesto pa je primerljivo z Ljubljano, a le po številu prebivalstva, sicer je po ameriško raztreščeno: "Brez avta ne prideš nikamor," pravi Maršič. Kot zelo pozitivno je izpostavil visoko stopnjo verske strpnosti v ZDA, sodelavci ga zaradi pripadnosti raeljanskemu gibanju ne gledajo postrani. To je drugače kot v evropskih državah, kjer je ena veroizpoved prevladujoča, preostali pa so bolj ali manj izobčeni, meni Maršič. Njegova mama, predana katoličanka, ki gre vsak dan k maši, se ni povsem sprijaznila s sinovo odločitvijo. "S starši sem v zelo dobrih odnosih, oče tako in tako v nič ne verjame in pravi, da je vse možno, mama pa meni, da je resnica samo v katoliški veri in upa, da se bom nekoč vrnil v njeno okrilje," razlaga Maršič. V Huntsvillu bivajo še štirje raeljanci (s precej visokim izobrazbenim povprečjem: univerzitetna profesorica, bodoči doktorand ipd.). Sestajajo se približno dvakrat na mesec, neformalno, včasih tudi meditirajo.

Neetično je le povzročati trpljenje

Kloniranje za skorajšnjega doktorja biotehnologije ni etično sporno. Sam se ne bi dal klonirati, če bi hotel otroka, bi ga imel po naravni poti. Kloniranje bo po njegovem tudi v prihodnosti ostala druga možnost za tisto manjšino ljudi, ki iz tega ali onega razloga ne bodo mogli imeti potomcev po naravni poti, a bi vseeno želeli, da ima otrok nekakšno gensko povezavo s starši. Znanost je po Maršičevi razlagi že ovrgla trditve v zvezi z artritisom klonirane ovce Dolly, češ da naj klonirani osebki ne bi bili posebej dolgoživi. Svarila, da se človek s takim poseganjem v naravo igra boga, je bilo slišati tudi ob rojstvu prvega otroka iz epruvete in celo ob prvi presaditvi organa, pa sta danes obe metodi že povsem običajni, meni Damien Maršič. "Neetično je povzročati trpljenje," pravi in se dotakne aktualne teme: "Zanimivo je, da voditelji tistih držav, ki so najbolj založene z jedrskim orožjem, najglasneje nasprotujejo kloniranju, ko je vendar jasno, da orožje prinaša smrt, kloniranje pa le nova rojstva." V tehnološkem pogledu je človeštvo že na visoki ravni, duhovno pa razvoja ne dohajamo in v tem se skriva potencialna nevarnost, svari Damien Maršič. Ko bo stopnja zavesti ljudi na dovolj visoki ravni, kar se bo po njegovih besedah zgodilo najpozneje čez 30 let, naj bi se spet srečali z obiskovalci z drugega planeta, Elohimi.

Agata Tomažič
Delo 28 Jan 2003

Vir: www.delo.si

http://www.delo.si/full.php?lev_0=0&lev_1=9&a_id=15494

<--[ VRNI SE NAZAJ NA GLAVNO STRAN ]